Kisovec, Ivo – O avtorju

Ustvarjalnost Ivana Kisovca je mogoče spremljati v vrtoglavem razponu od monumentalnih restavratorskih rekonstrukcij (Hotel Grand v Krakovu, Pretorska palača Kopru) do spektakularnih scenerij in ambientalnih intervencij (Galerija Oskarja Kogoja v Mirnu, Galerija Zebra v Ljubljani, Svetniška soba v Slomškovi rojstni hiši v Ponikvi, Magellanova soba in center Wai Thai v kompleksu Hotelov Morje v Portorožu). Je samouki virtuoz čopiča, ki rajši kot o novotrendovskih rezervatih in osebnem umetniškem prestolu sanja lastno posvetitev herojski tradiciji iluzionističnega slikarstva, in zakleti samoizobčenec iz sodobne artapokalipse, ki niti enega od svojih več tisoč del ni namenil prikupovanju promotorjem nacionalne dekorativno-likovne ustvarjalnosti... Ko v imenu stroke zapisujem te tako rekoč prve besede o Kisovčevem fascinantnem opusu, bi najprej rad opozoril na neuklonljivost in vztrajnost njegovega pionirskega poslanstva na slovenski vselikovni sceni. O njegovih izvirnih avtorskih stvaritvah v teh prostorih je zapisano bore malo. Še več, celo zdaj, ko medijska srenja iz Kisovčevega metjejskega čarovništva kuje mite in živa beseda razpreda legende, stroka in kritiški ceh o vsem tem le - modro molčita... Za Kisovčeve zgodnje projekte je značilno iskanje čistega trompe-l’oeilskega učinka, od posnemanja sofisticirane marmorne strukture do iluzionističnih stenskih poslikav. To je tudi čas njegovega intenzivnega sodelovanja z Jubovimi tehnologi, izpopolnjevanja marmorina in tehnološkega eksperimetiranja s celo paleto domačih slikarskih proizvodov. Istočasno si mora poiskati lastno eksistencialno nišo... Iz leta v leto lovi artistične izzive in sanja o velikem metu. Največja zlatarna na sveta v sibirskem Krasnojarsku in grandiozni hotelski kolos v Krakovu se v tem duhu kažeta kot popolna dosežka. Toda njegove sanje se naglo končajo v vsakdanji stvarnosti, in na njegovih ramenih se dramatično razlomi vsa bizarnost postsocialističnega moralnega in ekonomskega kaosa. Vrne se domov in se loti projekta Vivo, v katerem združi multidisciplinarni tim umetnikov, odpre galerijo in ustanovi lastni avtorski studio. Toda navkljub odličnemu začetku in vrsti zanimivih avtorskih in profesionalnih dosežkov se nanj še enkrat zgrne anahronizem lastnih idealističnih fantazmagorij (beri: „Sanje, pridite nazaj!“)... Sledi scenografsko delo na MMTV, ki se izkaže kot prelomno v tako imenovanem „ljubljanskem obdobju“. --------------------------------------------------- Prvi pravi projekt, pisan Kisovcu na dušo, v smislu optimalnih možnosti za njegovo celovito kreativno uveljavitev, so slikarske intervencije v interjerjih ljubljanske Galerije Zebra. Rezultati se kažejo v impozantni Rdeči sobi s postmodernističnimi citati, barokizirajočimi stropnimi poslikavami in klasicistično ornamentiko ter v nizu briljantnih detajlov, v katerih se posebno pokaže vrhunska obrtna umetelnost ... V Zebri sreča Oskarja Kogoja, kar močno vpliva na njegovo nadaljnjo pot in razvoj. Kogoj v njem takoj prepozna izjemno nadarjenost, ga povabi k sodelovanju pri adaptaciji svoje bodoče galerije v Mirnu, kasneje pa še k realizaciji porcelanske proizvodnje posebnega oblikovalskega programa. Odkrije mu tudi svojo indijsko zgodbo z romanjem k Sai Babi, kar Kisovčevi boemski naturi, proletarsko naravnanemu svetovnemu nazoru in izraziti odprtosti za fenomene multikulturnosti postane studenec trajnega duhovnega navdiha. V letu dni, kolikor je trajalo njegovo delo v Kogojevi galeriji, v njej nastane vrsta antologijskih stvaritev: Zlata soba, masivna vrata, oniksne imitacije na pohištvu, ter trompe-l’oeilske intervencije na stenah in stropih. Danes že lahko rečemo, da je prav v Mirnu postavil temelje svojega pionirskega poslanstva v sodobnem slovenskem trope- l’oeilskem ustvarjanju. Še več, impresivni umetniški domet njegovih iluzionističnih intervencij in edinstveni tehnološki postopki, s katerimi slikarski imitaciji poleg optične „prevare“ dodaja sugestivnost materialne prepričljivosti, v ekspresivnosti preraščajo vse, kar je bilo doslej mogoče videti v aktualnih svetovnih trompe-l’oeilskih priročnikih. Enostavneje povedano, gre za Kisovčevo prav magično ambientalno izraznost in za popolnoma izviren vizualnoplastični repertoar oblikovnih in tehnoloških postopkov, o katerih bodo kasneje še posebej pričali njegovi klasični dekorativno-arhitektonski dosežki, kot sta Magellanova soba in center Wai Thai. »Čeprav je presenečenje v restavratorskih krogih spričo anagažiranja Ivana Kisovca za rekonstrukcijo stropov v koprski Pretorski palači razumljivo (šlo je za samoukega umetnika), pa bi vrhunski likovni domet in lucidna historicistična stilizacija bordur kakor tudi suverena tehnična izpeljava ter hitra izvedba tega kompleksnega projekta zaslužili manj cehovskega licemerstva in več strokovne poštenosti. Tako danes Kisovčevo mojstrsko izvedeno delo v Pretorski palači občudujejo tisoči obiskovalcev, od uradnih gostov mesta Koper do turističnih in naključnih popotnikov, toda o avtorju nikjer ne besede ne zapisa. ------------------------------------------------------- Zadnje ustvarjalno petletje Ivana Kisovca je najprej povezano z njegovim delom v portoroških Hotelih Morje (Turistični Holding Istrabenz). Krona številnih projektov, ki so plod intezivnega sodelovanja z naročnikom, sta danes že kultna dosežka, Magellanova soba (Kongresni center hotela Slovenija) in masažni center Wai Thai (hotel Riviera). Ko je zasnoval Magellanovo sobo kot nekakšno prostorsko sintagmo intimnega delovnega studia in reprezentativne kapitanske kabine, je imaginarno življenjsko okolje mitskega pomorščaka najprej upodobil kot metaforo... V sobi najbolj očarljivo deluje čudovita „modra miza“, ki je edini funkcionalen predmet v prostoru. Lahko rečem, da je Kisovcu z njeno barvitostjo („lapis lazuli“) enako dobro uspelo priklicati tako kontemplativne daljave kozmosa kot globine morskih modrin, ter ne nazadnje narediti eno od najlepših slik v slovenski lirski abstrakciji. Wai Thai, „hram dobrega počutja“, je po besedah ugledne tajske diplomatke interjer, ki ga „ni mogel ne zasnovati ne ustvariti človek, ki ni doma iz Tajske“. In to je to! Ta preprosta pohvala Kisovčevemu mojstrstvu kaže predvsem na strast in ljubezen, iz katerih je nujno moral izhajati, ko je snoval svojo stvaritev. Šele ob popolni kulturalni identifikaciji in ob tenkočutnem prisluškovanju utripa tajske duhovnosti je bilo mogoče ustvariti ta niz prav čudežnih rešitev in oblikovnih presenečanj v centru Wai Thai. Alhambrovsko razkošje porcelanastih „štukatur“, kaligrafska gesta, s katero je na stene nanesen marmorin, sugestivna „rekonstrukcija“ keramične plastike stebrov, veličasten pult s kipci Bude in perfekcionistične koloristične intervencije pričajo, da je Kisovec projekt Wai Thai vodil s suverenostjo vrhunskega dekorativnega umetnika. Pokazal je, da nam še naprej pripada vsa pravica do sanj . Na koncu tega njegovega ustvarjalnega obdobja je potrebno posebej opozoriti na Teraso Mystico (Portorož) in Casino Faraon (Celje), projekta, v katerih se je umetnikov nemirni ustvarjalni duh ponovno povzpel do polne uveljavitve. V prvem projektu gre za povsem izvirni postopek oblikovanja z rezano opeko in za sodobno skulpturno-dekorativno posvetitev temu gradbenemu pramaterialu; pri drugem pa lahko govorimo o edinstveni imaginarni restavratorski miniaturi in o sodobni demistifikaciji lasvegaške graditeljske mitologije. V zadnjih petih letih Ivan Kisovec sistematično izpopolnjuje projekt, imenovan ”Dekanska šola“, v katerem iz leta v leto poglablja pedagoški program. Poimenovanje te šole je povezano z naključjem, če naključja sploh so, da je v času svoje selitve v Dekane pri Kopru prvič spoznal brezpotja indijske planote Dekan. ------------------------------------------------------------ V tem trenutku to svojevrstno akademijo klasičnih dekorativnih umetnosti obiskuje prva študijska generacija mladih umetnikov in specialističnih rokodelcev, medtem ko po prvi odprti tečaj ”Dekanske šole“ v začetku leta 2005 v rajski pokrajini Goa na zahodni indijski obali. ”Dekanska šola“ je projektno zamišljena kot mednarodna pedagoška in raziskovalna kulturna institucija, ki se posveča tudi uveljavitvi slovenske dekorativne umetnostne dediščine. Obenem je zamišljena kot strokovno, intelektualno in kreativno središče s poslanstvom spodbujanja in afirmiranja ustvarjalnosti na področju klasičnih dekorativnih umetnosti. V zvezi s tem velja citirati zapis Ivana Kisovca iz zgodnjih devetdesetih let preteklega stoletja: „Moja generacija je rasla v svojevrstnem obdobju, ko so nastajala nova naselja, pod izgovorom funkcionalnosti brez domišljije in brez estetike zasnovanih stavb, ki so kot sive kocke in kvadri betona, kovine in morda stekla ter marmorja vtapljale naše dneve v vse večjo monotonijo okolja. Prelom prinaša z novimi časi nove možnosti in nova hotenja. Ovirana in zatrta umetna obrt ali obrtniška aplikativna umetnost se tu in tam spet pojavlja, zbuja in stopa v naše življenje in okolje. Dozorel je čas (po Plečniku), da se na pročeljih spet razcvetijo oblike, ki bodo preglasile turobnost argumentov funkcionalnosti; ometi in obloge bodo dobili novo žlahtnost in pomagali osvežiti staro, ”stucco“ bo spet obrobljal arhitektonsko samostojne ploskve in prostore, stene bodo krasile resnične iluzionistične ali celo ”trompe-l’oeilske“ (prevaraj oko) slikarije...“ Posebno poglavje v projektih Ivana Kisovca predstavlja njegov lucidni razmislek o nadaljnjem razvoju slovenskega turizma, ali natančneje, njegov radikalni kreativni pristop k dekorativnemu tretmaju turističnih vsebin. V času vse brezobzirnejše tekme za atraktivno turistično ponudbo namreč Kisovec vidi ekskluzivno priložnost v glamurozni prostorski zasnovi bivalne destinacije gostov in v njihovi identifikaciji s takim ambientalnim standardom. V tem smislu sta bila na primer center Wai Thai in Terasa Mystica od vsega začetka mišljena kot bodoči oporni točki celotnega portoroškega turističnega imidža, tako da bi kmalu postalo očitno, da pravzaprav sami obiskovalci in uživalci postajajo njuni najbolj zavzeti popularizatorji. Na koncu namesto kakršnega koli zaključka: podpisnik teh besed želim povedati, da sem v slovenskem prostoru vedno znova in znova presenečen spričo dejstva, da tukaj prav na vseh področjih življenja in ustvarjanja dosegate svetovne standarde, nikakor pa se tega ne zavedate. Milan Zinaić „Sanje, pridite nazaj!“